Klobuk:
premera od 8 do 15 cm, zlato rumene do oranžne, tudi do rdečkaste barve. Na površini ima redko ostanke veluma, klobuk je zato gladek, svilnat in svetleč. Rob klobuka pri odrasli gobi je fino narebran.
Lističi:
bledo rumene do zlato rumene barve, gosti, široki in zelo nežni. Ostrinke lističev fino nazobčane.
Bet:
valjaste oblike, enake barve kot lističi in z velikim belim in ravnim obročkom. V dnišču ima veliki bel gomolj iz katerega je goba zrasla.
Meso:
rumene barve, razen v gomolju, kjer je belo. Zelo prijetnega vonja in okusa.
Trosi:
elipsaste oblike, 9 – 12 x 6 – 7 µm.
Rastišče:
od julija do septembra, če je vreme primerno, tudi do oktobra, pod listavci, predvsem pod hrasti in kostanji, na peščenih pobočjih, pa tudi po gozdnih poteh in jasah. Najpogosteje raste v južnih in srednjih predelih Evrope, predvsem v toplejših predelih.
Zamenjave: možne z Amanita muscaria – rdečo mušnico.

Zanimivosti:
goba je zavarovana, je na Rdečem seznamu gliv Slovenije in na Seznamu zavarovanih vrst gliv v Sloveniji. Zavarovana je tudi v vseh ostalih državah Evrope.
Ker pa je v mnogih deželah prva in najboljša na listi užitnosti, je kulinarično še vedno zelo zanimiva, čeprav se je ne bi smelo nabirati. Postala je že precej redka, ker smo jo mi in naši predhodniki dodobra iztrebili, saj smo jo najraje nabirali, ko je bila še v jajčku. Vendar se včasih še vedno pojavi v relativno velikih količinah, odvisno od leta.
Ker je vrsta ogrožena, bomo morali storiti vse, da jo zavarujemo in tako obvarujemo pred izumrtjem.