Klobuk: premera od 5 do 15 cm, najprej polkrožen, nato se zravna, robovi na koncih pa se dvignejo. Vidna so radialna temna vlakna. Je lahko čisto bele barve, najbolj običajno pa zelenkast e ali rumeno zelene barve, na robu svetlejši in gladek. Zlahka se loči od beta.

Trosovnica: je v obliki lističev, ki so beli, gosti, široki, neenako dolgi in prosti pri betu.

Bet: od 5 do 15 visok in 1 do 2 cm debel, valjaste oblike, raven, pod lističi nekoliko ožji, proti dnišču zadebeljen, v dnišču pa z debelo lušino. Bele barve, pod visečim obročkom marogasto vzorčast, z bolj grobo strukturo proti zadebeljenemu dnišču. Mlad je poln, star postane votel.

Meso: belo, rahlo vlaknasto, s sladkobnim vonjem in prijetnim okusom po orehih.

Rastišče: pod različnim drevjem, najraje pod hrasti, kostanji, tudi pod brezami, od poletja do pozne jeseni, v skupinah in posamično.

Uporabnost: goba je smrtno strupena.

Zamenjave:  so možne z zelenimi vrstami golobic (Russula), s kukmaki (Agaricus) in tudi z nekaterimi kolobarnicami (Tricholoma).

Zanimivosti:  zelena mušnica je zelo varljiva goba, saj se kaj hitro zamenja z npr. zelenkasto ali rjavozeleno golobico. Še posebej nevarno je nabiranje, pri katerem režemo le klobuke in na tak način tudi pride do najpogostejših zamenjav. Zato je potrebno, da si vedno dobro ogledamo celo gobo, saj je razlika med njimi velika. Mušnica ima lupino in obroček, golobice nimajo nič od naštetega, zato je potrebna skrajna previdnost.