»
PRIGODA DVEH VRLIH GOBARJEV »
Bilo je nekje v zgodnjih devetdesetih letih, sedaj že, prejšnjega stoletja.
Dva vrla gobarja, oba, vsaj po miselnosti, prava Štajerca, sta se dogovorila,
da bosta, nekega lepega, sončnega, nedeljskega jutra, odjadrala v čudovite
kozjanske gozdove, ker naj bi prav v tistih koncih, » tako so rekli »,
na veliko pognali jurčki.
Bil je še mrak, ko sta se odpeljala in ob svitu že pristala na obronku
» čisto ta prave » hoste, ki ji ni bilo videti ne začetka ne konca.
» To bo to ! Krasen gozd, dobra podrast in lepa tura ! » sta si rekla
naša dva gobarja, se z vso gobarsko opremo zapodila med drevje in rastlinje
in pričela svoj pohod. Komaj sta prehodila nekaj metrov, že jurček, pa
drugi, tretji in :
» Joj, kako veliko jurčkov ! » sta ugotovila. Uresničile so se govorice,
saj sta lahko med njimi celo izbirala : po velikosti, starosti, čvrstosti,
lepoti in še in še. Po dobri uri nabiranja sta ugotovila, da je košara
postala premajhna, zato naj bo gobarjenja za ta dan dovolj, da si pa sedaj,
po tako dobri beri, zagotovo zaslužita kakšno dobro » tekočo » nagrado
!
Počasi sta se peljala po gozdni poti proti najbližji vasi, nenadoma pa
zagledala še več prekrasnih jurčkov, pa še čisto na obronku gozda so se
bohotili :
» Samo še te bova pobrala ! » sta si rekla. Ker je bila košara z jurčki
prepolna in pretežka, da bi jo nosila s seboj, sta jo pustila kar ob robu
ceste, pri avtomobilu, misleč :
» Samo še nekaj kapitalnih primerkov bova vzela, trajalo bo le nekaj minut,
potem pa greva naprej ! ». Pa bi lahko trajalo tudi dlje, toliko jurčkov
je bilo. Nabrala bi jih lahko vsaj še eno polno košaro, če bi jo seveda
imela. Vendar pa, kot se za prava gobarja spodobi, sta utrgala vsak le
po nekaj najlepših, ostale pa pustila rasti, » za seme ». Ker ju je preganjala
tudi že prav huda žeja, sta se vrnila do vozila, tam pa presenečenje :
» Oh, groza ! Kje pa je košara z jurčki ? » sta se zgrozila. Košare pa
ni bilo nikjer. Kot da bi se bila v zemljo udrla.
» Kaj pa sedaj ? » sta se spraševala, mrzlično premišljevala in se domislila
genialne rešitve : odpeljala sta se do vasi, poiskala cerkev in vaškega
župnika in ga poprosila, naj s prižnice, pri nedeljski maši, razglasi
njuno nesrečo in prosi poštenega najditelja, naj jima vrne vsaj košaro,
vsebino lahko seveda obdrži.
Zgodilo se ni nič, nihče se ni javil, da bi bil našel košaro, polno gob.
Ker sta bila oba gobarja hudo razočarana, potrta, bleda, pa tudi hudo
žejna, ju je župnik, iz usmiljenja in v tolažbo, povabil v svoje vinsko
kraljestvo - klet. Preizkusili so kar precejšnjo količino dobre grozdne
kapljice, po kateri tako in tako slovijo skoraj vse župnije. Postajali
so vedno boljše in boljše volje, obema gobarjema so se obarvala lica in
nosovi, bledica je izginila, tudi košara in jurčki so bili že skoraj pozabljeni.
Vendar pa, čeprav bi še neznansko rada ostala, je bilo potrebno zapustiti
to dobro vinsko klet in dobrega župnika in se počasi podati proti domu.
Pred vrati cerkve pa nenadoma še eno veliko presenečenje :
» Poglej, najina košara in tudi vsi jurčki so še ostali v njej ! » je
srečno vzkliknil eden od gobarjev.
» Župnikov razglas, s prižnice, pri nedeljski maši, je torej le obrodil
sadove ! » sta ugotavljala. Nekdo, ni znano kdo, se je, čeprav verjetno
s težkim srcem, le pokesal in vrnil tujo lastnino pravima lastnikoma.
Še en dokaz, da dobrega župnika glas, seže v deveto vas !
V osebah naših dveh vrlih gobarjev se bo verjetno spoznal še kakšen vrli
gobar, ne sicer v enaki, morda pa v podobni prigodi, prav tako pa tudi
kakšen, prav posebno vrli, gobji tat !
Kaj pa si je o celotni prigodi naših dveh vrlih gobarjev mislil župnik
?
Slika: Lenart Po
resničnem dogodku napisala : Ana Ivanovič
|
